Ko se je začela proizvodnja umetnih gnojil, so bila gnojila primerna za ekološko pridelavo. Surovina je bila vzeta v naravi, samo prečiščena in zdrobljena, pripravljena za trositi po zemlji. Ker takšna gnojila niso dala hitrega in močnega učinka, ampak so delovala počasi, so znanstvenili poskušali razviti gnojila, ki bi delovala hitreje. In seveda jim je tudi uspelo. Kako? Tako, da so gnojila spremenili v takšno obliko, da jih je lahko raztopila voda v tleh. In to je bila usodna napaka. Zakaj? Če želimo razumeti, zakaj je bila to napaka, moramo razumeti, kako se prehranjujejo rastline v naravi.

Kako se prehranjujejo rastline v naravi?

V naravi hranila, ki so namenjena rastlinam, niso v vodotopni obliki. Zakaj je temu tako? Ker je to edini način, da rastline preživijo. Če bi bila hranila v tleh v vodotopni obliki, bi jih ob vsakem dežju voda raztopila in odplavila, odnesla s sabo, ko odteka višek vode. In rastline bi ostale brez hrane. Hranila v tleh, ki so namenjena rastlinam, se topijo samo v talnih kislinah. Pravzaprav rastlina sama skozi koreninske laske sprosti določene kisline, ki raztopijo hranila v območju korenin in jih nato rastlina skupaj z vodo posrka. In ker rastlina točno ve, katera hranila potrebuje in koliko, spusti točno tiste kisline, ki raztopijo potrebno hranilo in točno takšno količino, ki raztopi potrebno količino posameznega hranila. Kot bi rastlina zemlji z izločanjem kisline rekla »lačna sem«.

Zato je rastlina dobila vedno samo toliko hranil, kot jih je potrebovala. V nobenem primeru ni moglo priti do viška hranil v telesu rastline. Narava je v svoji neskončni modrosti poskrbela, da je bilo vsega ravno prav. Tudi pri nas ljudeh je poskrbljeno, da je vsega ravno prav.

Seveda, če znamo ljudje prisluhniti svojemu telesu. Naš želodec nam recimo sporoči, ko je dovolj poln. Narahlo se nam spahne. In to je znak, da ne smemo več jesti. Na žalost pa ljudje danes ne znamo več prisluhniti sami sebi, svojemu telesu. Rastline pa so obdarjene z mehanizmom sproščanja točno določene količine kisline, ki raztopi potrebno količino hranil v območju rastlinskih korenin. Zato so takšne rastline, ki zrastejo s pravilnim načinom gnojenja zdrave, odporne in tudi bogate z vsemi dragocenimi snovmi, ki jih ljudje potrebujemo za zdravo življenje.

Kaj se zgodi z zelenjavo, ki je umetno gnojena?

Pri proizvodnji umetnih gnojil surovino za gnojilo, ki je vzeta v naravi, z določenimi proizvodnimi postopki pretvorijo v obliko, ki je topna v vodi. In ko potrosimo to umetno gnojilo, ki je topno v vodi, voda raztopi večjo količino hranil, kot jih naenkrat potrebuje rastlina. In rastlina jih skupaj z vodo posrka v svoje telo. Zato pride naenkrat prevelika količina hranil v rastlino. Če se zgodi še oblačno vreme, kar je običajno v deževnem času, se fotosinteza in s tem razgradnja hranil v rastlini upočasni in zato je v rastlini bistveno preveč hranil. Prva slabost tega je to, da rastlina nenormalno hitro raste, po drugi strani pa ni preskrbljena s številnimi mikrohranili, ki niso topna v vodi, jih pa rastline nujno potrebujejo, da ostanejo zdrave in odporne.

Takšno rastlino bi lahko primerjali s človekom, ki izbira rafinirana, osiromašena živila iz klasične pridelave, ki so še dodatno obremenjena z vsebnostjo škodljivih kemikalij – pesticidov, aditivov. Recimo izdelke iz bele moke, belega sladkorja, rafiniranih rastlinskih olj … Ker s takšno prehrano telo ne prejme v zadostni količini vitaminov in mineralov, nam to enostavno sporoči z določenim občutkom, ki ga ljudje napačno razumemo kot lakoto, pa spet posežemo po enaki razvrednoteni hrani. Telo nam spet sporoči, da mu manjka vitaminov in rudnin, mi mu spet ponudimo razvrednoteno hrano in začaran krog je sklenjen. Rezultat je povečana telesna teža in manjša odpornost na stresne situacije, ki pa jih v današnjem času ne manjka.

Poleg tega prevelika vsebnost nitratov v rastlinah predstavlja tveganje za naše zdravje. Druga slabost je ta, da je takšna rastlina revna z minerali, vitamini, encimi in mnogimi drugimi dragocenimi snovmi, ki so koristne za zdravje ljudi. In to so tudi potrdile številne raziskave.

A tu se težave šele začnejo

Tretja slabost viška hranil v rastlini pa je naslednja: Ker narava teži k ravnovesju, pošlje rastlini »pomočnike«, ki bi ji naj pomagali porabiti višek hranil. Ti pomočniki so razne glivice in mikroorganizmi, ki skupaj z viškom hranil pojedo tudi del tkiva rastline. In potem to kmetje vidijo kot bolezen na rastlini in poskušajo to bolezen ozdraviti. Poskušajo zaščititi svoj pridelek s kemičnim pripomočkom, ki ga je prav v ta namen razvila – spet kdo drug kot – kemična industrija. In začaran krog je spet sklenjen.

Naslednja slabost gnojil, ki so topna v vodi pa je ta, da jih v času obilnih padavin voda enostavno odnese v vodotoke in podtalnico in tako zaidejo nitrati in fosfati v našo pitno vodo.

Zaradi obilja nitratov in fosfatov v vodotokih se močno namnožijo alge, da bi porabile hranila v vodi. Spet ravnovesje kot orodje matere narave. Ampak potem ta množica novonastalih alg porabi kisik v vodi in zaradi pomanjkanja kisika začnejo umirati ribe …

Otrokom vse to škodi še veliko bolj kot odraslim

Nitrati v pitni vodi pa imajo lahko zelo hude posledice za zdravje ljudi. Še posebej malih otrok. Ker otroci, glede na telesno težo, porabijo tudi desetkrat več tekočine kot odrasli. In zato s kontaminirano vodo zaužijejo tudi bistveno večje količine nitratov na enoto telesne teže. Nitrati sicer sami po sebi niso nevarni, se pa z amini, ki so v našem telesu prisotni, vežejo v nitrozamine, ki pa imajo dokazano škodljivo delovanje.

Zato je res pomembno, da izbiramo živila, ki ne vsebujejo škodljivih snovi, istočasno pa so bogata z dragocenimi, za naše zdravje nujno potrebnimi rudninami, vitamini …

Ljudje smo samo del Narave

In zato naša telesa lahko gradi in vzdržuje zdrava in odporna samo na naraven način pridelana hrana. To pomeni, da uživamo hrano, ki je pridelana brez uporabe v vodi topnih gnojil in brez uporabe kemičnih sredstev za varstvo rastlin. Tako pa se prideluje samo v eko ali bio pridelavi. Zato je resnično zdava in varna samo hrana, ki je pridelana v skladu s smernicami ekološke pridelave.